Boštanj pri Grosupljem

Na mestu današnjega dvorca, ki leži nad vasjo Veliko Mlačevo, se je nahajalo prazgodovinsko gradišče, kraj pa se je prvotno imenoval Zagradec (v virih prvič omenjen 1468). Leta 1549 je avstrijski nadvojvoda (in kasnejši rimsko-nemški cesar) Ferdinand I. kranjskemu deželnemu glavarju Jakobu baronu Lambergu odobril gradnjo dvorca in pristave, ki ju je slednji poimenoval Weissenstein. V lasti rodbine Lamberg je gospostvo ostalo do leta 1652, ko ga je Janez Adam baron Lamberg prodal Eberhardu Leopoldu Ursiniju grofu Blagaju. Okoli leta 1765 so grofje Ursini Blagaj vhodni trakt temeljito barokizirali, po domnevi Igorja Sapača bi načrt za prezidavo lahko izdelal stavbni mojster Lovrenc Prager (ok. 1730–1791). Po izumrtju rodbine Ursini Blagaj leta 1901 je dvorec podedovala nečakinja zadnje lastnice, Terezija baronica Lauer, ki se je istega leta poročila z Ludvikom baronom Lazarinijem iz Innsbrucka, priznanim zgodovinarjem in ornitologom, katerega predniki so do sredine 19. stoletja imeli v lasti sosednje gospostvo Čušperk. V lasti rodbine Lazarini je dvorec ostal do konca leta 1942 (ali začetka 1943), ko ga je tedanji lastnik Ludvik Lazarini ml. prodal italijanskemu kmetijskemu podjetju Emona (slednje je odkupovalo kmetijsko zemljo prebivalcev Ljubljanske pokrajine, ki so se odločili za selitev v Nemčijo, npr. Kočevskih Nemcev) in se preselil v Avstrijo. Jeseni 1943 je bil dvorec v spopadu med partizani in vaškimi stražami požgan, od takrat je brez funkcije, v petdesetih letih je bil odstranjen večji del zidovja.

Za stavbo, ki je sodila med najpomembnejše renesančne dvorce na Slovenskem, je bila značilna štiritraktna zasnova z vogalnimi stolpi, dvorišče so s treh strani obdajali arkadni hodniki. V sklopu barokizacije je vhodni trakt dobil novo fasadno členitev s trakovi in tablami, reprezentančni prostori so bili poudarjeni z velikimi okni, triosni rizalit pa je dobil značilno baročno volutasto atiko. Več prostorov je bilo poslikanih, zlasti zanimive so bile klasicistične poslikave iz prve polovice 19. stoletja s simboli letnih časov, fantazijskimi krajinami ipd. Notranjščina je bila bogato opremljena, del slikarske zbirke (pretežno portreti članov rodbine Ursini Blagaj) je pred drugo svetovno vojno delno popisal France Stele, prav tako opremo kapele, portret Suzane Cecilije Ursini grofice Blagaj (1711–1800), delo neznanega slikarja iz 18. stoletja, je bil leta 1925 na ogled na razstavi portretnega slikarstva na Slovenskem v ljubljanskem Jakopičevem paviljonu. Poleg pohištva in slik je pomemben del opreme predstavljala zastava (prapor) kranjske plemiške konjenice iz bitke pri Sisku (1593), ki je zaradi pomembne vloge stotnika Štefana Ursini grofa Blagaja v omenjeni bitki, ostala v lasti te rodbine in njenih potomcev. V dvorcu je nastala tudi obsežna genealoška zbirka avstrijskega plemstva, ki jo je v začetku 20. stoletja po sistemu listkovnega kataloga zasnoval Ludvik baron Lazarini (Lazarinijeva genealoška zbirka).

Zaradi požiga dvorca jeseni 1943 in kasnejšega odstranjevanja zidov ter zanemarjanja so danes delno ohranjeni le še pročelje dvorca, notranji grajski obod z ostanki stolpov ter severovzhodna bastija v zunanjem obzidju. Poleg kvalitetne arhitekture so izgubljene tudi zgoraj omenjene klasicistične stenske poslikave. Ludvik Lazarini ml. je ob prodaji dvorca dobršen del opreme, vključno s slikami in praporom iz bitke pri Sisku, prepeljal v svoj dvorec Rosenau v Spodnji Avstriji, s čimer jih je rešil pred uničenjem, genealoško zbirko pa je že pred vojno prodal Mestni občini Ljubljana in je sedaj v lasti Zgodovinskega arhiva Ljubljana.